PATER STANISLAV ŠKRABEC

Pater Stanislav Škrabec je eden največjih jezikoslovcev slovenistov 19. stoletja. Glede na njegovo delo, ki ga je posvetil raziskovanju in uveljavljanju slovenskega jezika, mu z upravičenostjo pravimo oče slovenskega pravorečja in glasoslovja. Kot utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika je med drugim prvi formuliral problem performativnosti. Štipendijski sklad, poimenovan po njem, zasleduje njegovo raziskovalno zavzetost in podpira raziskovalce slovenskega jezika pri njihovem poslanstvu.

Rodil se je kot prvorojenec kmečke družine 7. januarja 1844, ljudsko šolo je obiskoval v Ribnici, kjer je bil trikrat vpisan v zlato knjigo odličnjakov, in sicer v letih 1852, 1853 in 1854. Na gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1863 in še istega leta stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867.

Njegovo rojstno hišo v vasi Hrovača pri Ribnici je njegov pranečak Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, d. o. o., obnovil in jo spremenil v muzej ter živahno kulturno središče, ki nosi ime Škrabčeva domačija.

Dve leti je bil suplent na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino, grščino in nemščino, nato pa je od leta 1869 do 1872 v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Že od leta 1873 je živel v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici, kjer je poučeval na interni frančiškanski gimnaziji, in tam ostal skoraj 43 let, vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine Soške fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra leta 1918 tudi umrl.

Po njem je dobila ime Škrabčeva ulica v ljubljanski Rožni dolini, Škrabčeva pot v Novi Gorici ter osrednji trg v Ribnici – Škrabčev trg.

DELO

Stanislav Škrabec je prvo pomembno razpravo, O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, objavil že leta 1870 kot mlad suplent v Novem mestu v gimnazijskih Izvjestih. Dr. Anton Breznik, ki Škrabca imenuje “oče slovenske fonetike”, jo je proglasil za epohalno, saj je Škrabec z njo zaoral v ledino slovenskega jezikoslovja.

 

V samostanskem miru na Kostanjevici je proučeval slovenski jezik, posebej njegovo zgodovino, vezano na narečja in slovstvo, ter določil enotno izreko slovenskega jezika. Zahteval je, naj se zaradi Trubarja in Prešerna naslonimo na dolenjsko in gorenjsko narečje, pri tem pa upoštevamo tudi sodobne govorne navade v osrednji Sloveniji. V glasu in naglasu to še danes velja.

Danes že znamenito dejstvo je, da je zapise o slovenskem jeziku -- o glasu in naglasu, o oblikovanju, fonetiki, skladnji, narečjih -- objavljal na notranjih straneh platnic Cvetja z vertov svetega Frančiška, skromnega verskega lista, ki so ga začeli izdajati v samostanu leta 1880. Sprva je napisal daljšo jezikoslovno razpravo in jo ponudil več založbam v Sloveniji, vendar je ni hotela nobena objaviti. Takrat zapiše: “Kaj mi je bilo storiti? Zasadilo se je Cvetje, menda prvi slovenski mesečnik s platnicami, in ne vem, od kod mi je prišla misel: na platnice bom dal, kar bom napisal. Kdor si naroči Cvetje, dobi zraven platnice zastonj, če hoče, naj jih spravi, če mu niso všeč, naj jih zavrže ... Med tri tisoč naročniki bo sčasoma ln mogoče komu kaj dopovedati.”
V 35 letih se je nabralo nad 1.200 strani jezikoslovnih obravnav, ki so slovenska jezikoslovna vprašanja zanesle tudi čez meje Slovenije.

Konjiček patra Stanislava Škrabca je bilo ukvarjanje z vrtnim cvetjem. V naše dežele je prinesel in razširil gladiole.

Pisal je na poljuden, vsem razumljiv način. Bil je vnet zagovornik maternega jezika, tujke je preganjal. Vztrajal je pri slovenščini v bogoslužju in poudarjal pravilno uporabo jezika v šolah. Omeniti velja tudi njegov poskus svetovnega jezika, imenovanega evlalija (blagoglasna). Zasnoval ga je na podlagi svojega glasoslovnega znanja in raznih stenografskih sistemov. Hotel je ustvariti jezik, ki ne bi bil babilonska mešanica, ampak pravi kulturni jezik, saj se mu je esperanto zdel pretrd.

V mednarodni jezikoslovni javnosti je s. Stanislav Škrabec od izida monumentalne The Encyclopedia of Language and Linguistics(Pergamon Press, 1994) omenjan prav kot jezikoslovec, ki je prvi formuliral problem performativnosti.

Prepričan je bil, da Slovenci svoj jezik in sebe premalo cenimo: “Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.”

 

BIBLIOGRAFIJA

Najbolj popoln pregled dela p. Stanislava Škrabca je objavljen v obsežni knjižni izdaji Jezikoslovna dela v štirih knjigah, ki jih je uredil akad. prof. dr. Jože Toporišič in obsegajo 2.259 strani. Janko Moder, tako kot akad. prof. dr. Toporišič nagrajenec Škrabčeve ustanove, je prvemu celostnemu pregledu dela našega največjega jezikoslovca slovenista 19. stoletja dodal stvarno in imensko kazalo. Podroben opis na 443 straneh je izšel leta 1999 v knjigi Imensko in stvarno kazalo k jezikoslovnim delom patra Stanislava Škrabca.

 

IZBOR NAJPOMEMBNEJŠIH DEL P. STANISLAVA ŠKRABCA:

1. Škrabec, Stanislav: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi, v Novem mestu: [Gymnasium], 1870
2. Škrabec, Stanislav: Platnice lista “Cvetje z vertov svetega Frančiška”, Gorica: Frančiškanski samostan, 1880–1915
3. Škrabec, Stanislav: Jezikoslovne razprave, v Gorici: Hilarijanska tiskarnica, 1880–1890
4. Škrabec, Stanislav: Jezikoslovni spisi, v Ljubljani: Leonova družba, 1916–1921
5. Škrabec, Stanislav: Naša Kostanjevica, ponatis iz “Cvetja” 1906, 1907, 1911, uredil in dopolnil Bruno Korošak, Nova Gorica: Branko, Ljubljana 2002
6. Škrabec, Stanislav – avtor, Toporišič, Jože – urednik: Jezikoslovna dela 1–4, Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1994–1998

RTV Slovenija je leta 2005 posnela dokumentarec o življenju in delu p. Stanislava Škrabca.