NAGRAJENKA ŠKRABČEVE USTANOVE PROF. DR. MAJDA MERŠE
Znanstvena svetnica in izredna profesorica dr. Majda Merše, vodja Sekcije za zgodovino slovenskega jezika v sklopu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je v minulih dveh letih dosegla dva pomembna uspeha. Izšla je njena druga znanstvena monografija: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o oblikoslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu (Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009), poleg tega pa je izšel tudi prvi zaokroženi rezultat življenjskega projekta, ki ga je večino časa vodila prav ona in je v njem tudi avtorsko najvidneje udeležena: Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Narat, France Novak, Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2011).
Redna profesorica prof. dr. Martine Orožen se je rodila 12. oktobra 1931, gimnazijo je obiskovala v Celju, v Ljubljani pa je študirala slovenski jezik s književnostjo in primerjalno slovansko jezikoslovje. Po diplomi je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino oz. od leta 1960 za zgodovinsko slovnico in dialektologijo slovenskega jezika. Študijsko se je izpopolnjevala na Poljskem, v Varšavi in Krakovu (1961–1964), pri prof. Milewskem in Dorošewskem, v Ljubljani pa je doktorirala leta 1966. Skoraj štiridesetletno profesuro na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996, njena znanstvenoraziskovalna pot pa se umirjeno in vztrajno nadaljuje vse do danes – kot mentorica je vzgojila cel rod diahronih jezikoslovcev, ki nadaljuje njeno delo na ljubljanski in mariborski univerzi ter na ZRC SAZU-ju v Ljubljani.
Svojim učencem je ponudila zanesljivo znanje, s predanim pedagoškim delom in človeško toplino (»V življenje jezika, v življenje besed so vtkana vsa spoznanja, hotenja, doživljanja in čustvovanja slovenskega človeka preteklih in sedanjih trenutkov. Vredno ga je občudovati.«) pa jim je dala najlepšo popotnico na pot skozi jezik in njegovo spreminjanje – odgovorno je poskrbela, da bodo jezikovno-zgodovinske raziskave na Slovenskem ob in po njej nadaljevali zanesljivi delavci.
Znanstvena svetnica in izredna profesorica dr. Majda Merše, vodja Sekcije za zgodovino slovenskega jezika v sklopu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je v minulih dveh letih dosegla dva pomembna uspeha. Izšla je njena druga znanstvena monografija: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o oblikoslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu (Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009), poleg tega pa je izšel tudi prvi zaokroženi rezultat življenjskega projekta, ki ga je večino časa vodila prav ona in je v njem tudi avtorsko najvidneje udeležena: Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Narat, France Novak, Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2011).
Omenjeno obsežno slovarsko delo je prva celovita informacija o slovenskem besedju, uporabljenem v drugi polovici 16. stoletja. Nastalo je na osnovi popolnih izpisov vseh knjižnih izdaj s slovenskim besedilom iz obdobja 1550–1603. Besede so opremljene z besednovrstnimi in drugimi slovničnimi podatki, na obseg njihove rabe pa kažejo pripisani viri. Na značilnosti tedanjega jezikovnega sistema kažejo tudi številna obvestila o pisni, glasoslovni in oblikoslovni variantnosti. Njena znanstvena monografija Slovenski knjižni jezik 16. stoletja obravnava predvsem oblikoslovno in besedotvorno problematiko slovenskega knjižnega jezika v obdobju njegovega nastanka in prvega naglega razvoja. Čeprav se delo osredinja na glagol in njegovekategorije, so v razpravo vključene tudi druge besedne vrste, v prid širine opisa pa pritegnjene tudi druge ravnine jezikovne zgradbe (pisna, glasoslovna in skladenjska). Odkrivanje sistemskih potez knjižnega jezika najpogosteje poteka preko analize jezika vzorčnih besedil osrednjih piscev (zlasti Trubarja, Dalmatina in Krelja). K celovitejšemu pregledu prispevajo tudi rezultati preverjanja vpliva tujih prevodnih predlog ter dodane diahrone osvetlitve.
Obe knjižni deli sta po eni strani krona dolgoletnega poglobljenega znanstvenega in strokovnoorganizacijskega dela dr. Majde Merše. Po drugi strani pa deli pomenita dragocen in trden temelj za nadaljnje raziskovanje in razumevanje zgodovine slovenskega knjižnega jezika, s tem pa tudi slovenske zgodovine in življenja slovenske jezikovne skupnosti nasploh.
