NAGRADE
Ustanova patra Stanislava Škrabca vsako tretje leto podeljuje nagrado za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja.
Nagrada vrednoti in podpira delo jezikoslovcev-slovenistov in pomembno izpostavlja dosežke na tem pomembnem strokovnem področju. Razpis za nagrado je objavljen bienalno v mesecu marcu, kandidirajo lahko posamezniki ali institucije, predlagajo jih lahko bodisi fizične bodisi pravne osebe. Med nagrajence Škrabčeve ustanove so se doslej vpisali akad. prof. dr. Jože Toporišič, Janko Moder, prof. dr. Martina Orožen, prof. dr. Majda Merše, prof. dr. Marko Snoj, prof. dr. Alenka Šivic Dular, prof. dr. Andreja Žele in prof. dr. Matej Šekli.
NAGRAJENCI
PODJETJE AMEBIS
Podjetje Amebis d. o. o. letos dopolnjuje že 32 let razvojnega delovanja na področju programske opreme in hkrati pionirsko delo na področju jezikovnih tehnologij.
IZR. PROF. DR. MATEJ ŠEKLI
Raziskovalno delo, ki ga je do sedaj na slovenskem in slovanskem jezikovnem gradivu opravil dr. Matej Šekli, po svoji naravi tako temeljno, po svoji vsebini pa tako kvalitetno in pronicljivo, da je brez dvoma bistveni prispevek k sodobnemu slovenističnemu in slavističnemu jezikoslovju, njegov avtor pa zanesljivo spada med najprodornejše in najproduktivnejše in s tem tudi najperspektivnejše sloveniste, ki so hkrati tudi slavisti.
PROF. DR. ANDREJA ŽELE
Ustvarjalna energija Andreje Žele še zdaleč ni izčrpana in je usmerjena v razvoj slovenskega jezika, vendar pa tak in tolikšen opus, kot ga izkazuje že zdaj, presega opus marsikaterega velikega imena slovenske slovenistike in slavistike. Prav zato je nagrada Ustanove patra Stanislava Škrabca za posebne dosežke v slovenistiki pravo priznanje njej in njenemu dosedanjemu delu.
PROF. DR. ALENKA ŠIVIC DULAR
Alenka Šivic-Dular izhaja iz jezikoslovne šole, ki sta jo na Slovenskem močno zaznamovala Fran Ramovš in njegov učenec France Bezlaj. Da je jezik živ organizem, ki ga nikdar ni mogoče dokončno ujeti in opredeliti, saj je del kolektivnega človeškega uma, ki je prav tako opredeljiv le v omejenem obsegu. Da pa vendarle lahko ujamemo in razumemo nekaj kamenčkov, ki nam počasi nakazujejo vedno manj luknjičav mnogorazsežnostni mozaik jezika v času in prostoru. Takih kamenčkov je profesorica Alenka Šivic Dular dodala lepo število, blizu sto, kolikor se je doslej nabralo njenih izvirnih znanstvenih člankov in prispevkov s konferenc.
PROF. DR. MARKO SNOJ
Prof. dr. Marko Snoj je trenutno najbolj znani slovenski etimolog in slovaropisec. Brez njega Slovenci ne bi imeli temeljnih sodobnih del o izvoru in razvoju slovenskega besedja: je avtor poljudnejše različice Etimološkega slovarja slovenskega jezika(1997, 2009) in Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen (2009), ki svojih naslovnikov ne najdevata zgolj v ozko znanstvenih krogih, temveč tudi širše, in soavtor zahtevneje zastavljenega, znanstvenega Etimološkega slovarja slovenskega jezika (tretje, četrte in pete knjige; 1995–2007).
PROF. DR. MAJDA MERŠE
Znanstvena svetnica in izredna profesorica dr. Majda Merše je v zadnjih letih dosegla dva pomembna uspeha. Izšla je njena druga znanstvena monografija: Slovenski knjižni jezik 16. stoletja: razprave o oblikoslovju, besedotvorju, glasoslovju in pravopisu (Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009), poleg tega pa je izšel tudi prvi zaokroženi rezultat življenjskega projekta, ki ga je večino časa vodila prav ona in je v njem tudi avtorsko najvidneje udeležena: Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Narat, France Novak, Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2011).
PROF. DR. MARTINA OROŽEN
Raziskovanje razvoja slovenskega jezika pri profesorici Martini Orožen presega ustaljeno delitev na t. i. središčni knjižni jezik in obrobna pokrajinska izročila, saj izhaja iz dvojnične norme slovenskega jezika, upoštevajoč stopnjo jezikovne tradicije različnih slovenskih pokrajin – s tem pa Martina Orožen odločilno presega zgolj znanstvenoraziskovalno poslanstvo slovenske znanstvenice jezikoslovke: odpira in razvija vprašanje jezikovne ter nacionalne zavesti in pri tem razlaga vodilno vlogo slovenskega jezika; v zgodovini slovenskega jezika so tako znali razmišljati le največji – po Stanislavu Škrabcu tudi Martina Orožen.
JANKO MODER
Čeprav je glavnino strokovnega dela pri urejanju Škrabčeve zapuščine (Jezikoslovna dela 1—4, 5 simpozijev in 5 zbornikov) opravil akad. prof. dr. Jože Toporišič, je opravljeno strokovno delo Janka Modra pomembno in zelo dragoceno. Z Modrovim Kazalom je Škrabčeva jezikoslovna zapuščina se bolj žlahtna, uporabnikom prijaznejša in lažje dostopna. Janko Moder je sodeloval na štirih Škrabčevih simpozijih kot avtor tehtnih strokovnih prispevkov, ki so objavljeni v zbornikih Škrabčeva misel I, III, IV in V).
